1. En URL za vsak jezik
/nase-sobe/ v jeziku spletnega mesta, /en/our-rooms/ v angleščini. Vsaka različica ima svoj URL, vedno istega. Google vsak jezik obravnava posebej in ga prikazuje ljudem, ki iščejo v tem jeziku.
2. Stran, ki jo Google lahko prebere
Prevod mora biti v strani, ki jo pošlje strežnik, ne pa dodan naknadno v brskalniku obiskovalca. Prevoda, narejenega v brskalniku, Google ne vidi: zanj vaše spletno mesto obstaja samo v izvirnem jeziku.
3. Oznake, ki povezujejo jezike
Vsaka stran Googlu sporoči, kje so njene druge različice (oznake hreflang). Brez njih lahko Google obiskovalcu, ki išče v drugem jeziku, pokaže izvirno stran.
4. Prevesti je treba tudi naslove in opise
Naslov in opis, ki se prikažeta v rezultatih iskanja, odločata o tem, ali bo kdo kliknil. Prevesti ju je treba enako kot preostanek strani.
5. Za izvirno različico se nič ne spremeni
Izvirni URL-ji ostanejo enaki, prav tako vsebina. Kar deluje danes, bo delovalo tudi naprej.